Darila. Ma če me vprašate je z darili ena sama štala. S tem ne mislim, da bi darila prepovedala, no vsaj ne čisto. Bi jih pa omejila. Kolikor toliko uspešno sem jih že. Verjetno pa se bom tistim, ki ta zapis berejo, tako zamerila, da jim ne bo več prišlo na misel, da bi mi kupili kakšno darilo.
Zanimivo je, da se darilu po angleško reče gift, kar po nemško pomeni strup.
Ko sem bila otrok, se ne spomnim, da bi me zasuvali z darili, čeprav sem imela najbrž veliko želja. Nosil je samo dedek mraz (ja ja dedek Mraz) pri atu v službi. Božiček ni nosil. Žal so slike v Ljubljani, sicer bi eno pripopala in bi videli, da je naš tamali izrezana mama. Spominjam se, da mi je zadnji dedek Mraz (nosil je samo otrokom do desetega leta) prinesel knjigo Lučka na daljnem severu in en res super pulover. Knjigo sem prebrala najbrž več kot desetkrat, pulover pa mi je tudi dolgo in zvesto služil. Bil je grobo pleten, najbrž sintetičen, s širokimi rokavi in dolgimi ozkimi manšetami, ovratnik je bil raven patent, odprt od ramena do ramena. Pod njim sem nosila vedno srajco. Takrat je bilo to običajno, ker niso povsod tako hajcali. Nikoli kasneje me nobeno darilo ni niti približno tako radostilo.
Me je pa kar nekaj daril razjezilo, da ne rečem razžalostilo. Z veliko večino ne vem, kaj bi počela. Žal mi je, ker so bila verjetno skrbno izbrana in so stala nekaj denarja, ampak tako pač je.
Po nekaj neuspešnih presenečenjih si doma kupimo točno tisto, kar naročimo. Navadno tisto, kar potrebujemo ali kar mislimo, da bi potrebovali. Tako si je ati letos zaželel presnemalnik iz starih vinilnih plošč na CD in Božiček mu jih je že dostavil. Lani nama je prinesel skupno darilo, digitalno kamero (ne fotoaparat), ki še vedno leži nekje. Nihče si še ni vzel časa, da bi ga naučil delat.
Pri darilih je tako, da so nekako vzajemna. To se pravi, da obdarovanec ob priliki obdaruje darovalca. V velikih družinah, kjer se obdarujejo do desetega kolena nazaj to izgleda tako, da kar naprej letaš okoli in kupuješ nekakšna darila. Ob priliki pa te to isto sorodstvo v zahvalo zasuje s kramo, ki je ne potrebuješ in sploh ne veš kam bi z njo. In najhuje, ker že imaš nekakšne krožnike, res ne gre da bi si kupil druge. Tako imaš stvari, ki ti sploh niso všeč, denar s katerim bi si lahko kupil tisto kar ti je všeč porabiš, da nekomu kupiš nekaj, kar mu zelo zelo verjetno tudi ni všeč.
Kupovati darila tistim, ki hvala bogu imajo, se mi zdi potratno. Žalostno je, da ravno tistim otrokom, ki imajo malo in živijo v skromnih razmerah Božiček bolj tenko zapiska. Za rojstni dan pa jih tete in strice najbrž tudi ne zasuvajo z darili. Revni otroci imajo namreč bolj redko bogate tetke.
P.S.
Najprej sem hotela napisat žleht post o darilih, ki so me najbolj razjezila. Potem pa me je ob spominu na moj pulover prevelo pastoralno vzdušje in je nastalo, kar je nastalo. Pokrajculja vas prosi, da jo obdarujete tako, da obdarujete nekoga, ki ga boste razveselili tako kot je mene moj zadnji dedek Mraz.
Pokrajculja, a si ti en moj letnik???, ker tile puloverji, z rokavi na netopirja, po možnosti v modri, svetlo modri in beli barvi, so bili blazen hit v istem obdobju, kot kavbojke z belo črto ob strani. Bljak, za kavbojke, juhej za pulover, ker sem ga tudi sama nosila
Kar pa se obdarovanj tiče sem že pred leti zatežila v naši firmi, naj mi prenehajo kupovati darila. Predvsem sem ciljala na rojstnodnevna darila. In očitno sem TEŽILA, ker je predlog neslavno propadel in še vedno mi (in tudi drugim) vsakič znova nakupijo neko novo kramo po katero pošljejo kakšno žrtev, ki mora med službenim časom, brezciljno tavati po bližnjem trgovskem centru in kupiti blazno dobro stvar za 20€, ki si jo na koncu niti ne upam dati naprej, ker ne maram darovati nekaj v kar nisem z dušo in srcem prepričana.
Si mi pa dala idejo, da bom na blogu poskušala najti družino, ki bi bila pomoči potrebna in bi jim obisk Božička prišel prav.
Letnik 69. Moj pulover je bil rjav z beš črtami. Je pa imela sošolka modrega z belimi črtami.
Glede firme ti predlagam, da jih dokončno ozdraviš in napišeš en strupen post na to temo. Lahko je govoriti in težko narediti.
Jaz sem se že malo utrdila in dam že kaj v promet. Ne naprej za darilo, ampak marsikaj je že romalo na rdeči križ. Ne samo daril, tudi sami si nabavimo žal kar nekaj nepotrebne krame.V azilni center pa sem letos poleti odnesla nekaj vreč plišastih igrač, ki so jih prilagali k darilom za novorojence. Mali doma niso niti opazili, da je kakšen manj.
Glede sorodstva pa smo se dogovorili, da raje darujemo v dober namen. Čeprav nekateri kar nekako nemorejo mimo “malenkosti”.