Weihnachtsmannfreie Zone ali zdaj mi je jasno zakaj nisem poznala Božička

Kot že veste je pri nas nosil dedek Mraz, ta orto sindikalni. Božička nisem poznala.  Ne spomnim se, da bi me to kaj begalo. Nosil pa je Miklavž. Po tem lahko pravilno sklepate, da je moj izvor katoliško proletarski. Nosil je Miklavž, ki so ga moji starši, bolj ali manj katoliško vzgojeni, poznali iz svojega otroštva in nosil je dedek Mraz, ki je bil takrat, kot pravijo sedaj v službi sistema. Mama nas je sicer vedno terala k verouku, ker zakramente pa moramo imeti (v resnici se je mislim bala svoje zelo verne mame, ker jo sicer cerkev bolj redko odznotraj vidi), očetu pa je bilo bolj ali manj vseeno. Ni bil v partiji, v cerkev pa tudi ni hodil. Za ponazoritev ga bom citirala. Ko je gledal dnevnik je na koncu vedno strastno pripomnil :”Kurbe, sam lažejo.” Za cerkev pa je govoril, da bo tja hodil,ko bodo krave grozdje jedle. Kaj je  s tem mislil pravzaprav ne vem, ker je že pokojni pa ga ne morem več vprašati.

Košček sveta, kjer sem se rodila in zrasla so naseljevali priseljenci od vsepovsod, ki so nadomestili praznino, ki je nastala po eksodusu. Priselili so se predvsem mladi in ljudje, ki so kakorkoli želeli pustiti preteklost za seboj in govori se, da je bilo tam v časih precej  radoživo. Skratka, ni bilo neke hude tradicije. Priznati moram, da se, čeprav tam rojena , tam ne počutim doma. Oziroma nič bolj doma, kot se zdaj počutim doma tu, kjer bivam sedaj in kot se bom najbrž počutila doma nekje kamor nas bo mogoče spet zaneslo.

Za razliko od mene prihaja moj mož iz precej bolj strukturiranega okolja in on seveda pozna Božička. Ko sem v zgodnjih letih  najinega poznanstva nekoč omenila dedka Mraza sem doživela celo blažjo kritiko. Božiček je tisti pravi. Dedek Mraz je samo njegova komunistična konkurenca. Skratka, najini otroci poznajo  Božička. Nono smo brez težav preindoktrinirali, čeprav se včasih zmoti.

Lani se je na vratih našega katoliškega Horta pojavil napis Weihnachtsfreie Zone. Sama ga nisem niti opazila. Nanj me je opozorila  znanka, tujka kot jaz, ki je čisto znorela. Otrok ji je prijokal domov, ker so mu v Hortu povedali, da je Božiček nezaželjen tujec. Deklica je zgodnje otroštvo preživela v Chicagu in ji je seveda Santa A und O. Mojo deklico sem malo povprašala, pa mi je rekla, ah uni župnik in si ni preveč belila glave. Letos je spet akcija in sem se za potrebe tega bloga dala malo bolj podučiti.

Božiček ali Weihnachtsmann velja med katoličani tu na Bavarskem za cenenega in banalnega tujca, ki hoče izpodriniti njihovega Christkinda ali po naše Jezuščka. Tu namreč prinaša veselo sporočilo in obdaruje otroke on. Božiček pa je samo njegova , najbrž ameriška, konkurenca.

No in kaj zdaj? Za vas ne vem, jaz sem pa čisto zmedena. Mann lernt nie aus.

Gift

Darila. Ma če me vprašate je z darili ena sama štala.  S tem ne mislim, da bi darila prepovedala, no vsaj ne čisto. Bi jih pa omejila. Kolikor toliko uspešno sem jih že. Verjetno pa se bom tistim, ki ta zapis berejo, tako zamerila, da jim ne bo več prišlo na misel, da bi mi kupili kakšno darilo.

Zanimivo je, da se darilu po angleško reče gift, kar po nemško pomeni strup.

Ko sem bila otrok, se ne spomnim, da bi me zasuvali z darili, čeprav sem imela najbrž veliko želja. Nosil je samo dedek mraz (ja ja dedek Mraz) pri atu v službi. Božiček ni nosil. Žal so slike v Ljubljani, sicer bi eno pripopala in bi videli, da je naš tamali izrezana mama. Spominjam se, da mi je zadnji dedek Mraz (nosil je samo otrokom do desetega leta) prinesel knjigo Lučka na daljnem severu in en res super pulover. Knjigo sem prebrala najbrž več kot desetkrat, pulover pa mi je tudi dolgo in zvesto služil. Bil je grobo pleten, najbrž sintetičen, s širokimi rokavi in dolgimi ozkimi manšetami, ovratnik  je bil raven patent, odprt od ramena do ramena. Pod njim sem nosila vedno srajco. Takrat je bilo to običajno, ker niso povsod tako hajcali. Nikoli kasneje me nobeno darilo ni niti približno tako radostilo.

Me je pa kar nekaj daril razjezilo, da ne rečem razžalostilo. Z veliko večino ne vem, kaj bi počela. Žal mi je, ker so bila verjetno skrbno izbrana in so stala nekaj denarja, ampak tako pač je.

Po nekaj neuspešnih presenečenjih si doma kupimo točno tisto, kar naročimo. Navadno tisto, kar potrebujemo ali kar mislimo, da bi potrebovali. Tako si je ati letos zaželel presnemalnik iz starih vinilnih plošč na CD in Božiček mu jih je že dostavil. Lani nama je prinesel skupno darilo, digitalno kamero (ne fotoaparat), ki še vedno leži nekje.  Nihče si še ni vzel časa, da bi ga naučil delat.

Pri darilih je tako, da so nekako vzajemna. To se pravi, da obdarovanec ob priliki obdaruje darovalca. V velikih družinah, kjer se obdarujejo do desetega  kolena nazaj to izgleda tako, da kar naprej letaš okoli in kupuješ nekakšna darila. Ob priliki pa te to isto sorodstvo v zahvalo zasuje s kramo, ki je ne potrebuješ in sploh ne veš kam bi z njo. In najhuje, ker že imaš nekakšne krožnike, res ne gre da bi si kupil druge. Tako imaš stvari, ki ti sploh niso všeč, denar s katerim bi si lahko kupil tisto kar ti je všeč porabiš, da nekomu kupiš nekaj, kar mu zelo zelo verjetno tudi ni všeč.

Kupovati darila tistim, ki hvala bogu imajo, se mi zdi potratno. Žalostno je, da ravno tistim otrokom, ki imajo malo in živijo v skromnih razmerah Božiček bolj tenko zapiska. Za rojstni dan pa jih tete in strice najbrž tudi ne zasuvajo z darili. Revni otroci imajo namreč bolj redko bogate tetke. 

P.S.

Najprej sem hotela napisat žleht post o darilih, ki so me najbolj razjezila. Potem pa me je ob spominu na moj pulover prevelo pastoralno vzdušje in je nastalo, kar je nastalo. Pokrajculja vas prosi, da jo obdarujete tako, da obdarujete nekoga, ki ga boste razveselili tako kot je mene moj zadnji dedek Mraz.

Hallo Konrad, schön dass du da bist,

hallo Angelika ich freue mich so sehr.

V našem “brunnu”  je v evangeličanskem mladinskem centru vsak teden dvakrat Familientreff odprtega tipa. To pomeni, da lahko pride vsak, ne da bi se kje prijavil. Prihajajo skoraj izključno mamice z otroki. Ne vem zakaj, ampak torkova skupina je precej nemška, medtem, ko je petkova zelo internacionalna.  Posledično je torkova skupina bolj umirjena in pridna, petkova pa bolj živahna. Najbrž se obiskovalke pač orientirajo tudi po lajterin. Christine, ki je taglavna v petek je namreč precej “locker”, Uschi pa ima rada Ordnung und Disziplin. Obe pa sta silno simpatični, pravzaprav ne vem, katera mi je bolj všeč.

Edina obveznost je, da v krožniček vržeš 1 evro za kavo ali čaj in še 30 centov za vsako presto ali žemljo, ki sta jih z mladiči pohrustala. Pa še tega nihče ne preverja. Maslo in marmelada sta gratis.

Besedi, ki jih na Bavarskem ne moreš preslišati, sta Projekt in Koncept. Koncept tega družinskega srečanja je domišljen do pikice natančno. Danes na primer se je eden od starejših mladičev polil in Christine je takoj privlekla iz omare zaboj z rezervno garderobo. “Lajterin” je tudi tista, ki vse pripravi in skrbi za vzdušje in da vse poteka v skladu s “konceptom”. Po prihodu malo igre v sončni sobi, nato zajtrk v zeleni sobi in potem spet igra. Včasih je tudi malo drugače. Pravila pa so vedno ista, jasna in pisna.

Mmm, kako tekne.

Igrač je v izobilju. Najljubša igra  je vožnja z Bobbycarji in Puppenwagni in včasih je promet kar gost.

Ob četrt na dvanajst se začne sortiranje igrač in priprava na sklepni ritual, ki je vedno enak. Mamice z otroki sedejo na blazine v krogu. Uvodna pesem je sestavljena iz verzov, v katere so vključena imena prav vsakega otroka in starša. Sledijo Bewegunglieder, ki jih predlagajo otroci in na koncu vedno:

     Alle Leut`, alle Leut`  gehen jetz nach Haus`, die Spielstunde ist aus.

Skoraj zagotovo bi  čez nekaj let, če bi v petek ob pol dvanajstih stopila v Sonnenraum na Gartenstrasse 1 zaslišala prav to pesmico. Bile bi samo druge mame in mogoče Leiterin.

Mami, kaj je to?

Tu naokoli mrgoli zanimivih krajev in me kar malo jezi, ker ne moremo vsega pogledati. S človekom, ki ima samo dve leti, pač nima smisla hodit po muzejih. Smo že preizkusili, pa se je izkazalo kot neužitno. Medtem, ko otroci nemškega izvora pridno sedijo v vozekih in se pretvarjajo, da jih umetnine zanimajo, naša otročat zelo da vedeti, da jim gredo na živce.

No, danes smo se vseeno odpravili na krajši izlet v koruzni labirint. Nemci niso samo hudo praktični, temveč tudi zelo kreativni. V enem od bližnjih “brunnov” si je kmet na enem koruznih polj omislil labirint in na njem že nekaj jeseni služi  z vstopnino in prodajo pridelkov. Vse skupaj je mešanica labirinta, učne poti in nagradne igre.

Opremljeni z vprašalnikom -vstopnico smo se odpravili dogodivščinam naproti. Starejša dva sta bila navdušena, medtem, ko je tamali takoj pokazal, da bi rad dogajanje spremljal z “višjega” nivoja. 

V labirintu so postaje, ki jih mora obiskovalec poiskati in si za dokaz v letak pritisniti žig. Žigosanje se je ponavadi začelo  in končalo z manjšo vojno. Še dobro, da je žig priklenjen.

Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi poskrbeli še za Ausbildung. Poiskati smo morali še šest postaj in ugotoviti, za semena katere rastline gre. Da je to koristno učenje, me je spomnil mali, ko me je začudeno vprašal :”Mami, kaj je to? ”

Sredi polja stoji nekakšna opazovalnica, z obvezno bavarsko zastavo, na katero se na lastno odgovornost povzpete in tako poiščete zablodelega sorodnika, ki vam z vpitjem ali miganjem koruze sporoča, kje se trenutno nahaja. Kmet je mislil čisto na vse.

Imeli smo teževe s postajo številko osem, ki je nismo nikakor uspeli najti. Ženski del odprave je blodil po labirintu, medtem, ko ga je moški del usmerjal z zgoraj omenjene opazovalnice. Na koncu nam je z nasvetom pomagal deček. Mi pa smo se mu oddolžili z informacijami o številki 12. Tudi Nemci očitno znajo “improvizirat”. 

Na koncu smo s pomočjo vzorčkov razrešili dilemo med Weizen in Roggen, malo je pomagal tudi kmet in “v letu” stlačili nagradne kupone v škatlo. Ker se je nekomu (le komu?) zelo mudilo na Geburtstagfeier, nismo imeli časa niti za kakšen bio sokec.

Po koncu sezone je razpisano žrebanje s kar lepimi nagradami. Prva nagrada, vikend za dve osebi v penzionu v Bad Reichenhallu. Druga, bon za  125 evrov, ki ga lahko vnovčiš  v bližnjem nakupovalnem centru PEP in tretja, bon za večerjo na kmečkem turizmu. Nestrpno pričakujemo rezultate.

Je pa zanimivo, da med semeni ni bilo ješprenja. Pred časom smo si zaželeli ričeta,  kar se je izkazalo za misijo nemogoče. Ješprenja nisem dobila niti v super specialni bio trgovini, kjer imajo sicer imajo na polici vsa mogočo pičo.

Če imate kakšno njivo in ne veste kaj bi z njo si lahko omislite “takle” labirint. Preverjeno zabavno. Pa še kakšen “ojro” lahko uplenite.

Hm, uvodni govor

Dragi prijatelji, sorodniki,  sodelavke, znanci in vsi drugi, ki vas bo moje krajcljanje veselilo, jezilo ali celo navduševalo, tale blogec odpiram predvsem za vas. To ne bo kakšen orto političen blog ampak bolj ženski časopis, kjer boste prebrali vse tisto, kar bi vam sicer vaša pokrajculja, pripovedovala, če bi se imeli priložnost večkrat dobiti na kavici. Torej, ne pišem anonimno, ker me moji bralci ali bolje bralke,  poznate. Vseeno pa mi je ljubše, če me tu v tej sobici, imenujete pokrajculja. Lepo prosim, da mi ne zamerite vejic, z njimi sem imela, imam in bom verjetno še naprej imela  težave. Also. Zdaj pa zares

P.S. Vseh vaših odzivov bom vesela.

Hello world!

Welcome to WordPress.com. This is your first post. Edit or delete it and start blogging!